 |
Ker dolgujem budnosti. Ker se moj glas nenehno
spreminja. Ker koraki ne zmorejo odsotnosti žvenketa, pa tudi ne utrinka, ki ga
poraja let brez peruti, pripete na trup. Ker imam v glavi votline, v katerih je
ogenj. Ker na zrcalu puščam sledi. Ker me ganejo puste kretnje. Ker me ganejo
do solza. ... Zato pišem. Takšna je skrajšana kronika mojega gibanja.
Tjaša
Koprivec si v stiskalnici časa odmeri prostor za a) vdih,
b) lepe (in) krvaveče knjige, c) oglašanje v sinjem etru radia, d) študij
jezikov, e) nerazporejeno (sosledje naštetih tonov se tu in tam spremeni).
Njegove glasbene besede zibljejo dih. Rad ima dežne kaplje in gibljive
nastavke, ki dajejo zvok. Verjame v Pridnega možica in nepotolčen smeh.
Je mojstrski avtor glasbe pa režiser mjuziklov pa ... Človek, v čigar
prisotnosti se mladost nikdar ne preobrazi v ogorek. Goran
Završnik.
|
|
8.8.2007 21:00 